Abstract
Povzetek: Esej je navdihnila vse večja pozornost, ki jo kritiki in umetniki v
posthumanizmu posvečajo predmetu nečloveške živali, in pa vedoželjnost
glede raziskovanja fotografskih praks, ki bi potencialno lahko doprinesle k
tovrstnim poskusom. Raziskava postmodernističnih umetniških praks je
razkrila dramatičen premik v pristopanju k predmetu nečloveške živali, kar
v bistvu označuje prehod od skeptičnega, čustveno distanciranega, v teoriji utemeljenega nabora praks k takšnim, ki so čustveno angažirane, afektivne in etično odzivne. S tem nočem reči, da je to značilno za vse posthumanistične fotografske prakse; ni malo kritičnih piscev, ki kompetentno pišejo o globalnih omrežjih, nečloveški fotografiji, abstrakciji vida. Sama pa raje
preučujem fotografske prakse, ki so vtkane v sočutje, velikodušnost in
odgovornost. Pri tem ne gre za povratek k modernističnemu pojmovanju
umetnika in njegove stvaritve, temveč za apel po produktivnih medsebojnih odnosih, ki bi temeljili na enakosti, in po eksperimentiranju, ki bi potencialno lahko privedlo k novim načinom bivanja. Ključne besede: posthumanizem, fotografije živali, umetniška fotografija,
neživalskost, živalskost
Original language | English |
---|---|
Pages (from-to) | 72-76 |
Number of pages | 0 |
Journal | Fotografija |
Volume | 0 |
Issue number | 84 |
Early online date | 29 Jul 2019 |
Publication status | Published - 29 Jul 2019 |